National cyber defense strategies evolve in legally weakly defined environment and settle important goals for protection of critical infrastructure. Jus ad bellum and jus in bello are two areas of international law which are particularly important for the development of international norm in cyberspace.

Cyber warfare is bringing forward new actors, which are not subject to international law. Thinking in terms of cold war or nuclear deterrence proves inefficient to formulate a theoretical framework to deal with cyber threats because new actors will perform the role of civilian combatants in cyberwarfare. Regional powers and states that strive for bigger role in global governance are involved in many cyber events. The author found out that small states with no offensive foreign policy goals did not resort to offensive cyber warfare even if it would offer new options for achieving foreign policy goals.

Two types of asymmetry significantly affect strategic relations in cyberspace: one is the asymmetry of information and another one is the asymmetry of values. Besides the two, institutional structures of the new actors and the public response to cyber attacks reflect the asymmetric nature of cyber conflicts as well. Vulnerabilities became the liabilities which must be taken care of regardless of the development of international norms governing cyber defense and cyber security.

Only few of the internet threats become cyber defense threats spreading through social media. State actors will have to enhance the capability of digital engagement with non-state actors to detect the intention of certain groups to carry out hacking attacks. At the same time they will have to obey the basic principles of rule of law and criminal justice.

You can read the whole Development od international norms in cyber warfare or see it in FlipSnack.

You open your Facebook profile and it is hacked by some internet crooks. You klick on a Twitter link and you launch an attack against FBI. Governments’ websites are being attacked all over Europe for being secretive about ACTA, people fight against non-democratic regimes with help of new media in Lybia and Syria… Besides new actors in cyberwar we have got new democratic actors – cyber activist that are merely social media savvy. What used to be annoying internet behaviour, became crime and police and militaries are looking for new ways to fight cybercrime and to fight in cyberspace.

I looked up some autonomous actors involved in hacking events in the last two monts on Recorded Future application which are neatly stored in one of the analytic views together with the security companies and the hacked victims.

But these individuals are not susceptible to international law, for example to Geneva conventions which professional soldiers must follow. In addition these individuals are not familiar with military ethics, laws of neutrality, might not have clear intent, do not follow the rules of hierarchical organization. Individuals can be persecuted under national criminal law therefore we can understand police pushing for change in criminal law to cover more cyber security threats.



You may easily manipulate Recorded Future application to get data on longer time line, on different type of events or look at them in a neat interactive Google Earth view. I came across different actors, for example hacktivists, patriot hackers, online activists, organized cyber crime, terrorist organizations, and other autonomous actors and it seems to me that individuals became very important for cyber security. Diverse as they are, they can not be called a military and they will hardly take part in a classical armed conflict where one military confronts another. But they are so important that militaries hire them and even offer them to NATO as national cyber troops. Well, Romanian hacktivists apparently disagreed with such a side job.

There is only one truly dangerous motive for cyber attacks: to gain the access to the systems or information important for the national economic or strategic objectives. Access is followed by intentional attack against the confidentiality, the integrity and the availability of information communication technology of a certain country. I do not think that ethical hackers who expose morally unacceptable behaviour or corruption under the masque of anonymity really endanger European critical infrastructure. This is still done by nation states and European countries that follow American example and create cyber commands with cyber soldiers must be aware that nation states stand behind the attacks on critical infrastructures.

Note
Recorded Future is a start up company headquartered in Cambridge, Massachusetts. It’s intelligence analysis tools help analysts understand trends in big data by harvesting and indexing unstructured content from more than 50,000 open web sources.

Večina mednarodnih akterjev ni pričakovala revolucij in uporov v arabskem svetu, čeprav so bili vzroki ter politični in socialno-ekonomski dejavniki zanje dobro znani in dokumentirani v OZN in MDS. Zgodnji znaki, kot je to pogosto v revolucionarnih časih, so obstajali, pa vendar ni obstajal politični scenarij za arabsko pomlad. Verjetno bi vzbudil precej nelagodja pri zahodnih voditeljih. Opraviti imamo z nepripravljenostjo politikov in strokovnjakov za predvidevanje kvalitativnih sprememb in s tem, da so nemočni pri računanju z množicami ali pri upoštevanju faktorja množice. Politiki in strokovnjaki sprejemajo poznano za stabilno, tudi če vedo, da ni prav dobro ali moralno upravičeno. Spomnimo se na pripravljenost mednarodnih akterjev, da navkljub vsem spremembam v regiji Saudsko Arabijo še naprej obravnavajo kot otok stabilnosti.

4 Mednarodno posredovanje

Konec Gadafijevega režima v Libiji je prinesel razpravo o pomenu in legitimnosti mednarodne humanitarne pomoči. Pametna uporaba informacijsko komunikacijskih tehnologij s strani transnacionalne civilne družbe je pozivala k posredovanju mednarodne skupnosti zaradi vidnega trpljenja in javno publiciranega režimskega nasilja. Al-Jazeera pomeni za legitimnost mednarodnega posredovanja več kot beseda dveh veto sil v Varnostnem svetu. NATO in njeni člani so si začeli beliti glave s tem, ali lahko postane sprememba režima cilj oborožene akcije, če zanj obstoji širša regionalna podpora v obliki ljudskih množic, čeprav ga mandat ZN zajel. Realnost prehiteva vse razprave, saj  še ni povsem dorečena legitimnost mednarodne intervencije pri zaščiti civilnega prebivalstva, ko soseščina že zahteva, da je to obveznost mednarodne skupnosti, ne le Varnostnega sveta.

5 Stabilnost

Arabska pomlad se je ponorčevala iz Zahodnega pojmovanja stabilnosti, na katerem je EU postavila celotno politiko do njene soseščine. Unija za Sredozemlje je temeljila na sodelovanju posamičnih držav z avtoritarnimi režimi. Seveda bo EU še naprej imela ključni interes za stabilno sosesko, vendar bo morala spremeniti mehanizme s katerimi je to poskušala doseči. Evropski voditelji so podredili kakovost politične ureditve politični stagnaciji in dolgoživosti ureditve. Arabski samodržci so se z veseljem predstavili kot garant stabilnosti in Evropa bi morala z njimi opraviti, ne pa jih sprejemati in podpirati. Stabilnosti ne smemo enačiti z ohranjanjem statusa quo, sprejeti moramo dinamično ravnovesje v katerem je dovoljeno mirno preoblikovanje moči in sprememba oblasti izven okvirov parlamentarne demokracije.

6 Boj za vrednote

Revolucije in upori nosijo politično sporočilo, ki presega geografijo Južnega Sredozemlja. So izraz žive želje za demokracijo, individualno svobodo, pravičnost in varstvo človekovih pravic, hkrati pa seveda ne morejo biti zagotovilo, da bo razvoj res šel na boljše tako glede verske svobode, pravic manjšin, civilnega nadzora nad uporabo sile, političnih institucij ipd. V ozadju je še bolj bizaren strah zahodnih opazovalcev in politikov nanašajoč se na vzpon Kitajske. Globalni vrednostni premik v smeri avtoritarnega kapitalističnega modela, ki temelji na sožitju, nadzorovani rasti in pametnem centralnem usmerjanju, bi bil vpričo gibanja okupirajmo svet popoln šok. Evropa liberalno-demokratičnih vrednot je prejela politično podpore od regije, v kateri je zagotovo ni pričakovala. In verjetno jo zato tudi malce poveličuje, saj jih ni malo, ki vidijo upor mladih predvsem kot upor krivicam, ne pa kot neko vrednostno motivirano strogo ciljno usmerjeno ravnanje.

Arabska pomlad močno preizkuša zunanjo politiko Evrope in politična načela Zahoda zaradi napačnih geopolitičnih opredelitev, izgube vpliva, še neznanih novih akterjev, sprememb v pogojih za mednarodno posredovanje, priseganja na stabilnost in boja za vrednote.

2 Izguba vpliva

Zahodne države so spoznale, da niso imele vpliva na nastop nemirov in da imajo zelo omejen vpliv na njihov potek. Lahko jih sicer ali podpirajo ali ovirajo, ne morejo pa določiti rezultata družbenih sprememb. To velja za Libijo: čeprav bi se režim brez NATO-vega posredovanja ohranil veliko bolj dlje, Zahod ne more vplivati na obliko oblasti, nastopi lahko vse od nove diktature, nekake plemenske zveze ali do vzorne demokracije. Omejeni vpliv od zunaj sploh ni slab, saj bo povečal legitimnost nastajajočega socialnega in politične ureditve, Tunizijci in Egipčani bodo pač sami odgovorni za svoj politični sistem. Da bi že bilo konec (neo)kolonializma! Zmanjšan vpliva ne pomeni tudi izgovora za popolno brezbrižnost do evropske soseščine. Po tem, kako bo Evropa formulirala to svojo odgovornost za razvoj dogodkov v soseščini, si jo bodo mladi revolucionarji tudi zapomnili.

3 Neznani akterji

V prvi vrsti se bodo Evropejci in Američani morali naučiti shajati z akterji, ki jih še nihče ne pozna. Tem neznanim akterjem bodo morali celo vnaprej podeliti določeno zaupanje.  V številnih arabskih državah je očitno, da v igro niso vključene niti stare politične elite, vključno z intelektualci, niti razvpiti disidenti in nasprotniki elit. Razvoj zaupanja bo še posebej težek, če se bodo z novimi vplivnimi akterji povezoval evropski jezik strankarstva in parlamentarne demokracije. Po revolucijah in uporih lahko pričakujemo daljše obdobje nestabilnih demokracij, v katerih novi akterji izgrajujejo demokratične institucije po padcu avtoritarnih režimov. Imajo pa tudi do sedaj nepoznano samozavest, ko poudarjajo, da je treba upoštevati domače politične zahteve ter želje in interese domačega prebivalstva. Prav tako kot v starih demokracijah, ki pa so v regijo posegala na osnovi delitve na prijatelje in sovražnike. Ta vzorec politične prisile se ne bi smel ponoviti v prisilnem usmerjanju novih oblasti k EU ali k ZDA.  Politična skupnost in nove elite bodo same našle nove partnerje kot so Turčija, Indija, Brazilija, Južna Afrika ali Indonezija, ko jih bodo potrebovale. Imata Evropa in ZDA s tem kakšen problem?

Revolucije se navadno selijo kot požari. Arabski svet bi lahko bil vzor skupinam upornikov in za večje politične spremembe v drugih avtoritarnih sistemih. To so jasni signali režimom elit v državah kot so Azerbajdžan, Armenija in Kazahstan, da se morajo prilagoditi pomanjkanju in stiskam mladostnikov in mladih odraslih. Mladi, ki predstavljajo v teh državah velik del populacije, imajo dober dostop informacij iz mednarodnega okolja in so žrtve revščine, neenakosti, nebrzdane korupcije in avtoritarne vlade. Mednarodna skupnost je preslabo pripravljena na izbruhe nezadovoljstva in jeze mladih ljudi živečih v represiji.

Evropi ostaja nemirna Severna Afrika in tenzije Bližnjega vhoda po tem, ko se je Amerika preusmerila na Daljni vzhod. Arabska pomlad je za nas politično pomembnejša kot je njen geografski okvir in je večja od njenega lokalnega dometa. Predvsem močno preizkuša zunanjo politiko Evrope in politična načela Zahoda zaradi napačnih geopolitičnih opredelitev, izgube vpliva, še neznanih novih akterjev, sprememb v pogojih za mednarodno posredovanje, priseganja na stabilnost in boja za vrednote.

1 Napačne geopolitične opredelitve

O revoluciji v sodobnem pomenu bi lahko govorili, ko so demokratični upori že pripeljali do sprememb režima. Tunizija, Egipt in Libija bi nemire tudi same morale označiti kot revolucijo. O uporih bi lahko govorili, če se prevrat na oblasti še ni zgodil ali gre za razdrobljene vstaje, kot na primer v Siriji, Jemnu in Bahrajnu. Delitev držav arabskega svetu na prijatelje in sovražnike Zahoda ali na zmerne in radikalne, je prav absurdna. Zmernost je namreč  pomenila soglašanje z Zahodnim odnosom do Irana, z bojem proti terorizmom in opredelitvijo do bližnjevzhodnega konflikta.  Radikalni so bili tisti, ki so take načrte zavračali in celo Evropa se obnaša, kot da je sprejela to delitev na zmerne in radikalne islamske države. Prav pri prijateljih je Zahod prezrl številne sistemske slabosti, ki so na koncu tudi povzročile njihov padec, kot v primeru Egipta in Tunizije. Geopolitična delitev na prijatelje in sovražnike je bila povsem zgrešena, namesto tega bi morali vprašati, zakaj avtoritarni režimi  trdijo, da zagotavljajo in varujejo Zahodne geopolitične interese.

Dejavnosti NVO močno presegajo nacionalne interese in danes jih lahko vidimo kot  pomembnega delovalca v globalni politiki. Sorazmeren z rastjo njihove vloge v strukturi globalne politike,  je tudi delež omemb NVO v WikiLeaksovih depešah – omenjene so približno v  10% do sedaj objavljenih dokumentov. Teoretiki so že pred časom ugotavljali, da se ZDA in inštitucije kot MDS ter Svetovna banka, zanimajo za delovanje NVO in poskušajo njihovo delo usmerjati z informacijami, razpisnimi priložnostmi ali alokacijo sredstev, pogosto pa tudi z nudenjem podpore na kraju samem.

WikiLeaks to potrjuje, saj je razkril, da so programi za demokratizacijo in upravljanje, ki so jih vodile ZDA v Egiptu, natančno vodeni in da se ZDA zgledujejo po načinu finančnega managementa,  kakršen velja v gospodarskih družbah. Pri tem seveda nujno naletijo na težave, kot so slaba razširjenost digitalnega bančništva ali neregistrirane NVO, ki izhajajo iz specifične situacije, ko dela nevladnikov ni mogoče zaobseči z ekonomsko-administrativno logiko. ZDA prisluhnejo potrebam civilne družbe v določeni državi, recimo po spremembah delovanja pravosodnega sistema in medijev, pravni pomoči ipd. Podpore so deležni programi za opolnomočenje žensk, v podporo demokratičnim spremembam, za preprečevanje sodelovanja otrok v vojaških spopadih in trgovine z ljudmi.

Precej zanimive so aktivnosti v naši bližji soseščini, v Bosni na primer, kjer so prisotne tudi slovenske NVO. Opazili smo tudi, da je ameriško veleposlaništvo v Ljubljani spremljalo  dilemo med usposobljenostjo Ključa in Karitasa  za skrb za žrtve nasilja. Posledice njegovega angažmaja so bile finančne , lahko pa bi postale celo politične, saj sposobnost državnega aparata, da se na potrebe NVO ustrezno odzove, vpliva na ugled države. Razvidno je tudi, da so ZDA spremeljale razvoj na področju azilne zakonodaje v letu 2006. Slovenski nevladniki (Amnesty International, Matafir, Mozaik, Jezuitska služba za begunce, Mirovni inštitut, PIC, Slovenska filantropija, Fundacija GEA 2000 in Radio Študent) so glasno kritizirali sprejete spremembe zakona, kar ni ostalo neopaženo. Prav tako ni ostal neopažen novejši primer Sklada za razminiranje in Slovenske Filantropije  pri pomoči otrokom v Gazi.

Trpljenje, ki ga poskušajo nevladniki preprečiti ali omiliti, vedno nastaja zaradi političnih vzrokov. Države pa se po drugi strani v večji meri odločajo za humanitarno posredovanje z namenom preprečevanje begunske krize, še posebej kadar gre za odločitve VS za posredovanje s silo. Načelno samo humanitarni razlogi ne zadoščajo za posredovanje držav, spremljati jih morajo tudi določeni interesi močnih, konkretneje gospodarski in nacionalni interesi ZDA. Zato lahko toliko bolje razumemo, zakaj se v depešah NVO tako zelo pogosto pojavljajo kot pomemben delovalec v strukturi globalne politike. NVO k človekovi varnosti prispevajo kot vir informacij, zgodaj opozarjajo na konflikte, podpirajo misije za vzdrževanje miru in misije za obnovo ter s tem pomagajo zainteresirane vladam in mednarodnim vladnim organizacijam (pri OZN imajo NVO posvetovalni položaj). Prekrivanja med delovanjem držav in NGO v globalni politiki so predvsem področja človekovih pravic (Amnesty International), načrtovanja prebivalstva (religiozne, ženske in zdravstvene nevladne organizacije) in varstva okolja (Prijatelji zemlje, WWW, Greenpeace). Še bolj prepleteni sta področji podnebnih sprememb ter sodelovanje NVO in vlad pri humanitarnem posredovanju v svetovni politiki.

United Nations General Assembly members will vote in September 2011 on the non-permanent members of Security Council (UNSC) in 2012-2013. For  a candidate country Slovenia, two geopolitical areas seem to be of great importance, namely extended Euro-Atlantic area together with geographical area of Sub-Saharan Africa, where the country has no diplomatic mission or consular post. Permanent attention will be devoted to Balkans, the Mediterranean, and the frozen conflicts in Karabakh, Abkhazia and Ossetia, opting-out in Afghanistan.

Arab uprising led to large movements of people, which might continue throughout the given period and well beyond. Having in mind the numerous reasons for the democratic changes it is worthwhile to verify the established definition of threats to international peace and security. Strategically it is desirable to open a discussion on global governance and to discover the meaning of security and peace in the 21st century. Probably it is exactly the UNSC that will put to test political will to ensure these values and rights to the greatest proportion of global population in opposition to traditional zero-sum wisdom.

Effective members of the UNSC need to gather and analyse intelligence information in a way that enables fair and unbiased political decisions. Therefore it is advisable for Slovenian foreign policy apparatus to disperse the intelligence resources. Simple enough – acquired information may not be objective and therefore misleading or suggesting decisions and choices which are serving the purposes of the data source.

European crisis instruments such as SITCEN, SATCEN, and services of EU delegations worldwide should step in as a reliable and objective source of intelligence information for a small EU member state with limited resources which is definitely the case of Slovenia. The functional task of European non-permanent UNSC members ought to be long-term promotion of EU crisis instruments and promotion of greater role of regional blocks in order to enhance the EU global governance capability as well as the capabilities of the national foreign policies to influence global players. Performance in UNSC should be fueled by the common foreign policy and served by common security and defense policy as well as be at least of some interest to European external action service. One would expect that as a part of arrangements surrounding the membership, Slovenia expresses this idea clearly to the European institutions and soughs for active and tangible support. Each opportunity to consolidate the EU role in the UNSC must be embraced wholeheartedly. The rationale for a greater role of EU has been carved out by EP Resolution on EU as global actor whereas the reason for the promotion of European crisis instruments are funded on the assumption that USA do not have the capacity to introduce a global order alone, in spite of the commitment of Obama administration to the international fore.
 
First and foremost Slovenia has to stand by Principle of Responsibility to Protect  which refers to the humanitarian, military and legal action of the international community. Despite the fact that controversial issues in the intrastate conflicts can not be resolved in advance, the basis for sanction of gross human rights violations stand firmly in the Chapter VII of the UN Charter.

Concerning the reform of the UNSC and the possible introduction of a permanent seat for one of the countries of Eastern Europe, we can conclude that 2012-2013 period might serve as the time to check on the right set of candidates. Slovenia may obtain a large number of supporters and friends in Islamic countries through credible performance and personal integrity of Slovenian diplomats.

As a candidate for non-permanent seat in United Nations Security Council (UNSC) in 2012-2013 Slovenia claims it will reinvigorate effective multilateralism. In order to address gross human rights violations efficiently country lacks a clear foreign policy strategy. Political position towards challenges in extended Euro-Atlantic area will have to be developed as the global governance of this geopolitical area is of high importance for Slovenia. The effectiveness of global governance could be gradually increased through the use of European crisis instruments and by fostering regional cooperation. International norms have been evolving from the Principle of the Responsibility to Protect (R2P), serving foremost to address gross human rights violations and thus the principle became a building block of the global governance.

Before taking over a non-permanent seat Slovenia should align its foreign policy priorities to the responsibilities of the UNSC as described in the Art. 24 of the UN Charter. This process should be based on the foreign policy strategy and the fact that it had not been formulated leaves the government in office with the wide margin of discretion. Agreed plan of action would however impose certain limitation to the arbitrary decision making and set certain limits to improvisation.

Clearly the government needs to synchronize the decision making in the national defense and security system with the foreign policy decision making system. Smooth cooperation is to ensure transparency and legitimacy of decisions taken. It is crucial to highlight the subsidiary of military goals to the political goals given relatively high level of questioning the decisions taken by authorities by academic community and press. Otherwise, questions might arise considering legitimacy of decisions within Slovenian and international public.

Slovenian citizens find it hard to distinguish the relationship among the national foreign policy, common foreign and security policy (CFSP) and the global governance carried out as a member country of the UNSC.  I sincerely doubt that one-way communication of the Ministry of Foreign Affairs is going to clarify these relations, so I would endorse a greater debate on the forthcoming role of Slovenia in the UNSC.

Values and beliefs upon which Slovenia would operate have to be sufficiently explained in advance: multilateralism, security, prevention of radicalization, and curbing growing inequality. The aim of such presentations is to reinforce the belief that peace can not be taken for granted and that achieving peaceful solutions to conflicts requires excessive efforts even from small members of the international community.

Današnja politična generacija je oropana herojskih momentov, vendar se zunanjepolitični odločevalci vsakega pol leta znajdejo pred pomembnimi odločitvami in izzivi. Dvajsetletnica slovenske države hkrati predstavlja obletnico slovenske zunanje politike, ki postaja v vedno večji meri odgovorno ciljno ravnanje z zavedanjem o ceni sredstev in virov za doseganje ciljev. Mlajši si zastavimo vprašanje, kako bo zunanja politika služila preživetju nacionalne biti, zlasti letos, ko se sponzorirano oziramo v preteklost in čestitamo starim za dobro opravljeno delo.

Namesto da sprejemamo zunanjepolitične odločitve po navdihu, se bolj nagibam k zakonitostim v strukturi igre in k opuščanju vsega, za kar teorija iger predvideva končno potezo v škodo državi. Intenzivnost dogajanja je manjša kot pred desetletji, vendar posledice zgrešenih odločitev niso nič manj usodne. Kot strela z jasnega so nas zadele strukturne spremembe mednarodne skupnosti, med prvimi posledice regionalizma, štrline, ki jih vidimo kot območje Evra, Schengen, evropsko finančno ministrstvo, federacijo ipd.

Druga strukturna sprememba so spremenjeni tipi groženj in potrebna je hladna presoja o tem, katere izmed groženj so namenjene Sloveniji za razliko od tistih, ki jih uvažamo iz transatlantskega prostora. Pri presoji dopuščam tudi napako – ustreznejše kot zunanje draftiranje je prepuščanje odločitev slovenski stroki in politiki, predvsem kadar nismo predmet zunanjega izvajanja. Groženj varnosti v prihodnje ne bo mogoče odvračati s klasičnim orožjem, ampak z bolj prefinjenimi oblikami nadzora ljudi, kibernetskega prostora, pretoka kapitala in z nadaljnjimi omejitvami svobode.

Zadnja pomembna strukturna sprememba je pri virih stabilnosti na globalni in regionalni ravni ter v naši soseščini. Naj kot škodljivo označim koketiranje s pobudami, ki vnašajo negotovost in nestabilnost na Zahodni Balkan na račun notranjepolitične všečnosti. Politika, ki ne upošteva želja, pričakovanj in pravic drugih, se v skrajni konsekvenci konča v Haagu. Vprašanje sodelovati ali ne, je bilo jasno odgovorjeno že pred 20 leti, ampak kot sem omenila, nas vsakih pol leta doleti skušnjava, da se poberemo na svoje. Hmm, kam pa? Za obvladovanje zunanje dinamike, ki je v primeru male države bolj prilagajanje kot obvladovanje, je potrebno razviti primerno strategijo. V zmagovalno strategijo igre  sodijo pravilno izbrana področja koristi za slovensko gospodarstvo, državljane in državo: energetika, evrski mehanizmi, prehranska varnost, podnebne spremembe, migracije, ipd. Menite, da so področja tržno urejena? Niso. Če ostali akterji mednarodne skupnosti svoje vire uporabljajo kot zunanjepolitično orodje, so to v realnosti že tudi postali, čeprav se mi temu upiramo. Trg s strateškimi surovinami se segmentira v škodo tistih, ki si jih politično še niso zagotovili za naslednjo dekado.

Takšne gravitacijske sile oblikujejo tudi zavezništva, ki sama po sebi pomenijo usklajeno ravnanje na osnovi podobnih ali istih (nacionalnih) interesov ob določenem mednarodnem izzivu ali konfliktu. Tako se mi zdi oblikovanje skupine malih držav v območju Evra najbolj normalno zavezništvo, kar se jih ima razviti. V Evropskem parlamentu še ni zaslediti njegovih zametkov, kar pa je sodeč po vlogi te institucije v EU tudi logično. Zavezništva v tretji dekadi bodo sklepale vlade, kot vsa do sedaj, za Slovenijo pa je neobhodno, da oblikuje soglasje o nacionalnih interesih, ki so vzporedna nacionalnim interesom drugih. Za premislek o logičnih zaveznikih bi spomnila, da se je v preteklosti izkazalo kot nujna sestavina za uspeh zavezništev posvetovanje z Evropsko komisijio in soedelovanje z Nemčijo. Še to – zavezništva na račun tretjega so napačna in Slovenija v njih ne more vstopati. Roko na srce, takih kratkoročnih potez tudi nikoli ni podpirala. Mogoče je to stvar nacionalnega karakterja.

Determinanta, ki nas lahko malce ohladi, je pravilo, da male države sledijo osnovnemu vzorcu, to je načinu in pravilom delovanja, kakršni so bili dogovorjeni in izoblikovani na začetku procesa. Male države utrjujejo status quo, kar bo ponovno omejilo našo vlogo v evropski varnostni arhitekturi, bolj natančno ob dilemi, v kolikšni meri naj temelji na NATU. Naše steklene bisere vidim kotaleč se med vrednotami, kot so preprečevanje revščine in radikalizacije v svetu, izgradnjo Evrope kot mednarodnega akterja in multilateralizmom. Precej manj jih vidim naloženih v globalno upravljanje in univerzalizem. Biserov skupaj z ostalimi materialnimi viri ne bi menjala za topove, bi jih pa vlagala v zavezništva osnovana na produkciji in porabi masla.



Pakistanski otroci Copyright 2010 Noen